Sladkorna bolezen pri živalih

Veterinar mi je pri moji mački postavil diagnozo diabetes. Na internetu je veliko informacij, da je to pri mačkah ozdravljivo. Ali je to res?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, si poglejmo, kaj se pri tej bolezni sploh dogaja. Diabetes je bolezen, ko se iz trebušne slinavke (pankreasa) izloča premalo hormona insulina, ki je potreben, da sladkor (glukoza) preide iz krvi v celice, kjer služi kot hrana. Trebušna slinavka je podolgovata žleza ob tankem črevesu dvanajstniku. Njena funkcija je, da izloča prebavne encime v dvanajstnik, ta del žleze imenujemo eksokrini pankreas, ker izloča encime navzven. Druga funkcija pa je endokrina, ko izloča hormon insulin navznoter v kri. Inzulin se tvori v beta-celicah, ki so v skupkih –otočkih. (Langerhansovi otočki.) Zaradi vnetja ali degenerativnih sprememb trebušne slinavke pride do propadanja otočkov in z njimi beta celic. Dokler je nekaj beta-celic še ohranjenih, se še izloča nekaj inzulina. Ko pa vse propadejo, mačka lastnega inzulina ne proizvaja več.

Glede na različne procese v pankreasu ločimo od inzulina neodvisen in od inzulina odvisen diabetes. Od inzulina neodvisen diabetes se pojavlja pri približno 30% mačk. Ta se razvije zaradi večih dejavnikov. Potencialni vzrok le tega je amiloidoza Langerhansovih otočkov. To pomeni, da se v njih nalaga amiloid, ki je toksičen za beta celice in zaradi tega propadajo.

Amiloid nastane z nalaganjem amilina, ki se proizvaja v beta celicah in se izloča skupaj z inzulinom. Njegova vloga je občutek sitosti in zaustavljanje praznjenja želodca. Hrana oziroma glukoza so stimulatorji proizvodnje insulina in amilina. Če se amilin proizvaja prekomerno, se začne nalagati v otočkih kot amiloid, ki je strupen za beta celice.

Torej, če povemo bolj poljudno: prevelika količina hrane in debelost lahko privedeta do diabetesa.

Pomemben dejavnik pri diabetesu je tudi rezistenca na inzulin. Na celicah, kjer mora inzulin delovati, da spravi glukozo v celico, ni receptorja (prijemališča) za inzulin. Inzulina je dovolj, celica pa ne odreagira nanj – je rezistentna. Lahko imamo tudi okvare v transportu glukoze preko celične stene – kar se prav tako kaže kot rezistenca na inzulin. Če sta ti dve lastnosti prirojeni, govorimo o primarni rezistenci, kar pri mačkah ni dokazano.

Pridobljeno ali sekundarno rezistenco na inzulin pa povzročajo debelost, kronično vnetje trebušne slinavke, druga kronična vnetja, razne infekcije, bolezni ščitnice in nadledvične žleze. Lahko jo povzročajo tudi nekatera zdravila. Mačke z delno uničenimi otočki imajo zmanjšano sposobnost izločanja inzulina na eni strani, na drugi pa povečano potrebo po inzulinu, zaradi rezistence na inzulin. Na tej stopnji mačka nima znakov diabetesa, kljub okvari otočkov. Temu se reče subklinični diabetes, to je diabetes brez kliničnih znakov.

Ko je enkrat produkcija inzulina dovolj zmanjšana in rezistenca celic na inzulin dovolj velika, se razvije hiperglikemija – to je povišan sladkor (glukoza) v krvi. Značilni znaki so večje pitje in uriniranje. Povišan sladkor v krvi še dodatno zavira delovanje beta celic in izločanje inzulina, tako da se sladkor še bolj poviša in začne se začaran krog. Beta celice si opomorejo, če s terapijo zmanjšamo sladkor v krvi. Zato se lahko zgodi, da maček po določenem času terapije z insulinom le tega več ne rabi. Pri tem je nekaj otočkov z beta celicami uničenih, vendar jih še dovolj deluje, da organizem sam regulira produkcijo inzulina. Temu rečemo »od inzulina neodvisen diabetes«.

Ko je povišan sladkor v krvi dalj časa, pride do zastrupitve organizma z glukozo. Beta celice si več ne opomorejo in diabetes preide v fazo »od inzulina odvisen diabetes«. V tem primeru moramo dodajati inzulin vse mačje življenje.

KLINIČNI ZNAKI

Vse mačke s sladkorno boleznijo veliko pijejo in veliko lulajo. V glavnem imajo vse prekomerno telesno težo. Če lastnik tega ne opazi, mačke sčasoma začnejo hujšati in so stalno lačne, kar je logično, saj so celice lačne, ker glukoza ostaja v krvi saj ni inzulina, ki bi jo prenesel v celico. Naslednji znaki so apatičnost, prenehanje negovanja kožuha in posledično razmršena in nesvetleča dlaka. Pri še vedno nezdravljenem diabetesu se jetra zamastijo in povečajo. Lahko se razvije diabetična neuropatija, ki se kaže v šibkih in bolečih zadnjih nogah, zato muc hodi po celih stopalih. Stanje se še dalje lahko zakomplicira s t.i. diabetično ketoacidozo. Za ketoacidozo je značilna apatičnost, dehidracija, bruhanje, pohitreno dihanje in zadah po acetonu iz gobčka. Če ne pričnemo z zdravljenjem, muc pogine. Diabetes lahko spremljajo tudi druge bolezni: kronično vnetje trebušne slinavke, povečano delovanje ščitnice in nadledvične žleze, ter infekcije sečil, dlesni in drugih organov.

DIAGNOZA BOLEZNI

Diagnozo postavimo na podlagi anamneze, to pomeni, da nam lastnik pove, da muc že nekaj časa več pije in lula. Mucka nato temeljito pregledamo in vzamemo kri in urin za preiskavo, ter naredimo ultrazvok trebuha. V krvi in v urinu najdemo povečano količino glukoze pred jedjo. Če najdemo povišano glukozo samo v krvi, je to lahko posledica stresa. V urinu se lahko pojavi glukoza zaradi stresa samo, če je mu je muc podvržen dlje časa (več ur). Da potrdimo povišan nivo v krvi in urinu, naredimo meritve glukoze. Lastnik lahko tudi sam doma meri glukozo v urinu z urinskimi trakci, ko mucek ni pod stresom. Lahko pa se poslužimo tudi merjenja fruktozamina v krvi, ki je povišan pri dlje časa (2-3 tedne) povišanem sladkorju v krvi (pri diabetesu) in ni odvisen od stresa.

Izredno pomembno je, da veterinar izključi tudi druge spremljajoče bolezni. Zato vzame kri in urin za hematološke in biokemijske preiskave, izmeri ščitnični hormon in naredi ultrazvok trebuha.

ZDRAVLJENJE

Zdravljenje veterinar prilagodi zdravstvenemu stanju mačke – višino sladkorja v krvi, prisotnost ketoacidoze ali drugih spremljajočih bolezni. Sladkor v krvi lahko pri nekaterih mačkah kontroliramo z dieto, s hipoglikemičnimi zdravili, s kontrolo spremljajočih bolezni (vnetje trebušne slinavke,….) in prenehanjem dajanja zdravil, ki preprečujejo izkoriščanje insulina (kortikosteroidi). Večina mačk potrebuje zdravljenje z inzulinom, dieto in kontrolo oz. preprečevanjem rezistence na inzulin (debelost).

Diabetične mačke so zelo nepredvidljive v tem, kako bodo odreagirale na inzulin. Noben inzulin ni rutinsko bolj ali manj učinkovit. Izbira inzulina je ponavadi odvisna od osebne izbire veterinarja, glede na njegove izkušnje s posameznim inzulinom. Najprej mora uporabiti inzulin, ki je registriran za uporabo pri mački, šele nato lahko poseže po humanih inzulinih. Inzulini, ki se uporabljajo pri mačkah so Caninsulin, humani recombinantni inzulin NPH in inzulin glargin. Vsi inzulini imajo lahko težave pri urejanju sladkorja pri mačkah in pri vseh se lahko pojavijo protitelesa proti inzulinu.

Kako posamezna mačka reagira na inzulin vidimo z določanjem krivulje glukoze v krvi po aplikaciji inzulina. Tako tudi določimo režim in dozo dajanja inzulina. Ponavadi začnemo z dvakrat dnevno aplikacijo. Za mačke je najmanj stresno okolje doma in če so lastniki pripravljeni in vešči merjenja glukoze, je to najboljši način za mačko. Doma merimo glukozo iz ušesne vene ali blazinice, kjer vzamemo kapljico krvi in izmerimo glukozo s prenosnim glukometrom. Merimo jo ob aplikaciji inzulina, ter 3,6,9, in 12 ur po aplikaciji.

Hkrati z določanjem doze inzulina poskrbimo za primerno dieto, ki je bogata z beljakovinami in revna z ogljikovimi hidrati. Pri tem spremljamo funkcijo ledvic. Če je potrebno, zamenjamo dieto za z vlakninami bogato, ki se počasi prebavlja in zato počasi sprošča ogljikove hidrate (glukozo) v kri. Poskrbimo tudi za hujšanje predebelih pacientov, saj debelost povzroča rezistenco celic na inzulin. Hrano razporedimo na dvakrat dnevno. Obrok je vedno ob aplikaciji inzulina. Če mačka ne poje polovico svoje dnevne količine takoj po aplikaciji, ji pustimo preostali del hrane, da ga postopoma poje čez dan. Ob drugi aplikaciji inzulina ji ponudimo drugo polovico obroka.

Včasih lahko že samo s hujšanjem in s tem odpravo rezistence na inzulin uravnamo sladkor v krvi. Inzulin aplicira lastnik sam doma. Najbolje je aplicirati na področju prsnega koša, kjer se inzulin najhitreje resorbira. Da ima maček uravnan nivo sladkorja v krvi sklepamo tudi po prenehanju kliničnih znakov bolezni. Maček ne pije in ne lula več prekomerno, se spet normalno neguje, kožuh postane spet bleščeč.

Doziranje inzulina vedno prepustimo veterinarju in sledimo njegovim navodilom.

Mateja Plevnik, DVM