KUŽNI HEPATITIS PSOV

Kužni hepatitis psov je nalezljiva bolezen psov, razširjena po vsem svetu. V zadnjih letih se je pojavnost bolezni zelo zmanjšala na območjih, kjer pse cepijo proti tej bolezni. Še vedno pa se pojavljajo občasni izbruhi bolezni, ki kažejo na to, da je bolezen razširjena pri divjih živalih ( volkovi, lisice), ki predstavljajo vir infekcije za domače pse.

Povzročitelj bolezni je pasji adenovirus 1 (CAV-1). Izven gostitelja preživi tedne ali celo mesece, uniči ga pa npr. raztopina belila (varikina).

Živali se najpogosteje okužijo z zaužitjem urina, blata ali sline okuženih živali, ozdravljene živali pa z urinom izločajo virus še do 6 mesecev po ozdravitvi. Prvotno mesto infekcije so bezgavke, od koder virus prodre v kri in nato ostale organe – endotel žil, jetrni in ledvični parenhim, vranica in tudi pljuča.

Bolezen se lahko kaže le kot blago povišanje telesne temperature, lahko pa privede do pogina živali. Smrtnost je 10 – 30%, višja (do 50%) je pri zelo mladih psih. Inkubacijska doba je 4 – 9 dni (čas od okužbe do prvih znakov bolezni). Prvi klinični znak je ponavadi povišana telesna temperatura – nad 40̊C, ki traja 1-6 dni. Pogostejši klinični znaki so še apatija, anoreksija, žeja, konjuktivitis, »modro oko« (bilateralna motnost roženice), izcedek iz oči in nosu, občasno tudi bruhanje. Ker virus povzroči poškodbe endotelija krvnih žil, lahko opazimo tudi krvavenje iz dlesni ter spontano nastajanje hematomov. Redko se pojavljajo še tahikardija (pohitreno bitje srca), edemi glave, vratu in trupa. Čeprav so pri bolezni najbolj prizadeta jetra, pa v akutnih primerih redko vidimo ikterus (rumeno obarvane sluznice in veznice).

Diagnozo ponavadi postavljamo glede na klinične znake – nenaden pojav bolezni in krvavitve, vendar jo je dostikrat težko ločiti od pasje kuge. Potrdimo jo lahko laboratorijskimi testi, npr. z izolacijo virusa, metodo imunoflorescence…

Terapija bolezni je simptomatska in podporna, temelji predvsem na preprečevanju sekundarne bakterijske okužbe, podporni tekočinski terapiji in kontroli spontanih krvavitev. Pri huje prizadetih psih je potrebna tudi transfuzija cele krvi ali plazme. Pse, pri katerih se pojavi modro oko (tekom bolezni / okrevanja, včasih tudi po vakcinaciji) je treba zaščititi pred močno svetlobo, je pa ta motnost roženice prehodna in načeloma ne potrebuje terapije. Po končani bolezni živali rade jedo, vendar počasi pridobivajo težo.

Najučinkovitejša zaščita psov je vakcinacija, ponavadi ob istem času kot vakcinacija proti pasji kugi. Mladiči, katerih matere so bile vakcinirane, ima jo maternalna protitelesa do 9 -12 tedna, ta pa lahko zmanjšajo učinkovitost vakcinacije.

Pse vakciniramo prvič med 6. in 8. tednom, nato med 10. in 12 tednom, tretje cepljenje med 14 in 16 tednom in čez leto dni 4. cepljenje. Odrasle pse cepimo enkrat letno.

Mihaela Chomicki, DVM