GLIVIČNA OBOLENJA KOŽE – DERMATOFITOZE

Dermatofitoze so glivična obolenja kože, ki se prenašajo tudi na ljudi. Zato je pomembno, da se z njimi seznanite tudi lastniki živali.

Pod dermatofitoze spadajo okužbe kože z glivicami Microsporum, Trichophyton in Epidermophyton. Ljudje se lahko okužijo z vsemi tremi vrstami. Pri psih pa prihaja do okužb z Microsporum in Trichophyton.

Na inštitutu za mikrobiologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani opažajo, da so v preteklosti prevladovale okužbe z vrsto Microsporum canis, kar v 90%, ostalo je odpadlo v glavnem na Trichophyton, danes pa so vse bolj pogoste okužbe tudi z drugimi vrstami Microsporuma in Trihophytona, ki jih prej v Sloveniji ni bilo. Menijo, da je to posledica uvoza živali, ki se izognejo veterinarskemu nadzoru in tesen stik živali – predvsem kuncev idr. glodalcev v trgovinah za male živali, ki pridejo iz različnih rej. Danes lahko najdemo na eni živali tudi dve različni glivici, ki jih v preteklosti nismo našli. Zato je zelo pomembno, da prepoznate klinične znake dovolj zgodaj in takoj poiščete veterinarsko pomoč, saj se le tako lahko izognete okužbi.

KAKO SE PRENAŠA

Glivice tvorijo spore, s katerimi se okužimo. Te se ob odpadanju dlake vsujejo v okolico in ostanejo kužne tudi več let.Okužbe z obema glivicama štejemo med zoonoze, kar pomeni, da se prenašata na ljudi. V glavnem se na ljudi prenese Microsporum.

Microsporum canis je najpogostejša glivica, s katero se okužijo psi. Naravni vir te glivice so mačke. Glivica pa se prenese na vse toplokrvne živali in na človeka. Tako lahko dobimo mikrosporozo tudi od morskega prašička ali kunca, ki smo ga kupili v trgovini. Prenaša se z direktnim ali indirektnim kontaktom na druge toplokrvne živali in človeka npr. z božanjem in pestovanjem okuženih živali. Pes se najpogosteje okuži z direktnim kontaktom z okuženo mačko ali psom. Indirektni kontakt pa je preko ležišč, kletk in vse okužene okolice. To pomeni, če naš kuža voha, koplje, leži,…tam, kjer je prej ležala okužena žival, lahko posredno dobi okužbo s sporami, ki ležijo na tem mestu. Zato so spremembe ponavadi na smrčku, gobcu, uhljih, nogah, krempljih. Lahko so tudi po trebuhu ali celem telesu.

Trichophyton mentagrophytes in Microsporum persicolor imata izvor pri glodalcih. Z njima se v glavnem okužijo lovski psi in psi v ruralnem okolju.Microsporum gypseum izvira iz tal. Psi se z njim okužijo, ko kopljejo luknje.Okužbe so bolj pogoste v okolju, ki je toplo in vlažno – to je pri nas pomladi in jeseni, pa tudi v bolj vlažnem poletju.

KLINIČNI ZNAKI

Spremembe na koži se kažejo na začetku kot okrogla mesta brez dlake ali kot hrastica. Spremembe se širijo navzven. Ob robu sprememb je koža vneta, rdeča s hrasticami – kot prstan, v centru pa se koža zdravi in začenja poganjati dlaka. Zato je angleški izraz za to glivico ringworm. Nekatere živali izgledajo kot bi jih pojedli molji, druge so lahko po večjem delu telesa brez dalke in v hrastah. Pozorni bodite na začetne majhne spremembe brez dlake in na male hrastice ozroma na malo oteklo kožo v krogu s prhljajem in rdečino.

KAKO SE RAZMNOŽUJE

Glivica po stiku s kožo napade povrhnjico, dlačni mešiček in dlako. Lahko se okužijo tudi kremplji. Klinični znaki se na koži pojavijo od 1-3 tedne po okužbi.

V poroženele dele kože glivica spušča encime, ki te dele topijo in se tako hrani s keratinom.

Glivica se nato širi proti korenini dlačnega mešička in navzven na površje kože. Zaradi poškodbe dlake, se dlaka polomi tik nad površino kože, takrat se spore glivic raztresejo v okolico in na sosednje dlačne mešičke. Zato so tudi spremembe okrogle in se širijo navzven, od znotraj pa se spremembe zdravijo in začenja rasti nova dlaka. Spremembe na koži se lahko kažejo tudi kot izpuščaji ali mozolji in so lahko podobne več vrstam bolezni kože. Glivice se razmnožujejo, kadar dlaka raste in tvori keratin. Ko dlaka preide v fazo mirovanja, neha tvoriti keratin, takrat se tudi glivica neha razmnoževati, zato se bolezen lahko sama pozdravi v roku 2-3h mesecev. Mačke po preboleli bolezni lahko ostanejo prenašalke te glivice brez kliničnih znakov.

KAKO UGOTOVIMO BOLEZEN

Diagnozo bolezni postavimo z mikroskopsko preiskavo dlak, ki jih moramo pripraviti s posebnim topilom. Ta metoda je 75% zanesljiva. Najbolj zanesljivo je, da pošljemo dlako v laboratorij, kjer glivice namnožijo na gojiščih pod njim ugodnimi pogoji. Tako dobimo kulturo glivic in določimo tudi vrsto glivice. Določitev vrste je zelo pomembna, saj tako lahko sklepamo od kje naj bi se pes nalezel te bolezni. Ob sumu na okužbo psa vedno preiščemo tudi z Woodovo svetilko. Ta oddaja UV svetlobo, pod katero nekateri sevi glivice Microsporum canis fluorescirajo (se svetijo v temi), vendar le 50% sevov te glivice oddaja tako snov, ki se sveti, zato je tudi preiskava s to lučko le 50% zanesljiva.

KAKO ZDRAVIMO

Bolezen seveda zdravimo, da preprečimo okužbo okolja in raznos bolezni na druge živali in ljudi. Veterinarji moramo po zakonu pojav te bolezni prijaviti.

Zdravljenje poteka najmanj 4-6 tednov. Ponavadi za zdravljenje kombiniramo kopeli in tablete. O tem odloči veterinar, glede na razširjenost sprememb in na vrsto glivice. Idealno bi bilo prekiniti z zdravljenjem, ko dobimo drugo kulturo dlake iz laboratorija negativno na glivice. Prva in druga kultura dlake pa naj bi bile 1 mesec narazen. Spore so v okolju kužne več let, zato je pri zdravljenju bolezni zelo pomembno, da razkužujemo tudi okolico. Najučinkovitejša je varikina, ki jo posprejamo po okuženih površinah. Za sprotno razkuževanje pesjakov v psarnah, kjer je več psov, v pasjih hotelih, v zavetiščih,… pa je dovolj razredčena varikina 1:10 (en del varikine in 10 delov vode). Kadar imamo doma okuženo žival, dobimo za zdravljenje kopeli z Enilconazolom, ki jih tudi lahko uporabimo za razkuževanje okolice.

V naši ambulanti smo obravnavali kar nekaj primerov tako že izražene okužbe kot suma, da so živali okužene. Imeli smo tudi že kar nekaj primerov, ko so se okužili tudi lastniki.

Torej, ko opazite klinične znake ali sumite, da je vaš pes okužen ne odlašajte in čimprej obiščite vašega veterinarja. Tako se boste izognili mnogim nevšečnostim, ki jih ta okužba lahko prinese v vašo družino.

Mateja Plevnik, dr.vet.med.

Viri: Scott, Miller, Griffin: Small animal Dermatology, 6th Ed.

Guaguere, Prelaud: A practical Giude to Canine Dermatology

ZDOVC, Irena, GRILC, Eva. Raznovrstnost dermatofitoz pri domačih živalih. CNB novice, 2008, št. 12, str. 1-2.